Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kakšen je pravzaprav razkorak med današnjo realnostjo in tistim časom, ki ga živimo preden se zares zaposlimo v prvi službi. Zanimivo je to, da je zelo velik miselni preskok med tem, kar te učijo na fakulteti in izkušnjami, ki jih doživiš na svojem prvem delovnem mestu. Smešno, kajne. Tukaj vmes bi moral biti najmanjši šok, pa ga vendarle doživimo. Ne želim biti narobe razumljena, da kritiziram delo fakultet. Menim, da je samoiniciativa in angažiranost mladih enostavno premajhna. Mednje sem spadala tudi sama. Poročila in dnevnik me niso zanimala. Politika – kaj je to? Za matematiko sem bila že od poštevanke naprej levoroka, tako da sem se že v drugem razredu v svoji podzavesti odločila, da ekonomija ne bo del mojih interesnih področij. In tako naprej. Postavila sem si svoje meje in to brez neke realne podlage. Prepričana sem bila, da obvladam, kar me zanima in to je bilo najbolj pomembno. Geografija mi je dobro šla, angleščina tudi, francoščina malo slabše, vendar če bo treba, bom osvojila tudi Pariz. Sem svetovljanka! Potem sem prišla v svojo prvo službo, polna elana in znanja. Hitro me je zadela realnost. Punca, razširi si obzorja, glej okoli sebe, beri strokovne članke, beri tudi rubrike o svetovnem dogajanju in gospodarstvu. Na svojem delovnem mestu so se mi odprla povsem nova obzorja. Dobila sem stik z resničnim svetom! Dovolj je bilo teorije, praksa je to, kar rabim in kar me žene naprej. Tudi s številkami sem se spoprijateljila, saj mi drugega ni preostalo. Glede na to, da delam v pretežno moškem poslu, prodajam stroje kot investicijsko opremo velikim podjetjem in se dnevno sprehajam med varilci, so postali moje interesno področje tudi pasterizacija, kontrola pasterizacijskih enot in prednosti kontrole torzije. Si lahko predstavljate? Tisti, ki me poznajo, komaj verjamejo. Ampak tako je to. In to počnem z veseljem. Prodajam investicijsko procesno opremo za prehrambno in pijačno industrijo. In v tem poslu vidim mnoge nove izzive. Na tej točki bi se vrnila nazaj v osnovnošolske klopi. Ja, tako daleč. Takrat so nas spraševali, kaj nas zanima. Naj se v to usmerimo. Ne spomnim pa se, da bi nas kdo naučil, kako videti priložnosti v nečem, kar si niti na koncu sveta ne bi mogli predstavljati, da bi nas lahko zanimalo. Izziv ni početi to, kar imaš rad in te zanima. Jaz imam rada filme, umetnost in modo. S tem se ukvarjam v prostem času, za dušo. Osebnostno rast krepimo z izzivi, ki so nam na začetku popolnoma tuji. Izbrati težjo pot, to nas krepi. To je bil vedno moj moto. Ni lahko, ti daje pa občutek, da vendarle nisi zakrknil na enem mestu. Zelo podpiram vse izven šolske delavnice, ki jih organizira realni sektor. Še bolj pomembno kot organizirati neko suhoparno predavanje je to, da predstaviš mladini nekaj, kar na prvi pogled zgleda za umret dolgočasno, tebi pa ga uspe narediti bolj zanimivega, kot zadnja najbolj aktualna video igrica. Ni znanje tisto, ki ga primanjkuje. Ambicioznost prebudimo v mladih!

 

Sinja Wabra